Konferenca Nordugrid – 2. del

Konferenca Nordugrid je postregla s številnimi predavanji iz različnih področij.

Prvo predavanje je bilo o testih Nagiosa za vmesno programsko opremo ARC. Potrebno je namestiti paket nordugrid-arc-nagios-plugins, ki je na voljo v repozitorijih Nordugrid, epel in še kje. Testi so pripravljeni za preverjanje pošiljanja/upravljanja nalog, preverjanje informacijskih storitev in uporabo hrambe.

Kar nekaj predavanj je bilo povezanih z odjemalcem ARC. Pri preizkušanju odjemalca bi bilo smotrno preizkusiti različne sisteme za upravljanje z viri (batch systems), izboljšati bi bilo potrebno izpisovanje napak (le te so sicer preveč generične in uporabniku ne povedo vedno, kje je težava). Za odpravljanje napak pa je pomembno, da se le-te prijavi v Bugzillo, kjer poročila spremljajo razvijalci.

Uporabniški portal, ki uporablja ARC je WS-PGRADE/gUSE (pred njim P-GRADE), ki ga uporablja denimo SCI-BUS ali VERCE. API je napisan v javi, odjemalec pa večinoma v C++, kar otežuje razhroščevanje. Če so denimo napake povezane z API-jem, so napake javanske in še nekaj povedo. Razčlenjevanje napak, povezanih z ARC-om pa je znotraj portala skoraj nemogoče in povzroča veliko težav.

Potekale so tudi različne odprte debate o  prihodnosti ARC-a, o tem, kateri zaledni sistemi bodo podprti, kako bi lahko izboljšali kodo, katere vtičnike bi bilo potrebno prepisati, kako zagotoviti še večjo stabilnost pogramske opereme itn.

Zadnji del predavanj je bil namenjen ARC-u in njegovi uporabi pri oblačnih sistemih. Ukrajinci so predstavili svojo rešitev ARC in the Rainbow, ki s pomočjo RTE-jev omogoča zagon naloge v virtualnem okolju, kar je odlična rešitev za tiste, ki bi radi za izvajanje svojih nalog uporabili kateri drug operacijski sistem, malo manj pa za tiste, ki bi radi v oblaku izvajali večje računske projekte. Tudi Švicarji svojim uporabnikom ponujajo oblačne storitve, v katerih vidijo marsikatero prednost v primerjavi z gridom in ARC-om. Uporabniku dodelijo virtualno gručo, s katero lahko uporabnik upravlja preko oblačnega vmesnika. Rešitev jim ustreza zato, ker uporabniki za izvedbo ne potrebujejo visokih performanc, ne izvajajo zahtevnih računskih opracij in ne potrebujejo nobenga upravljanja in politike razdeljevanja virov, saj vse poteka na osnovi osebnih srečanj in dogovorov.

Izkaže se, da si vsaka država predstavlja oblak in njegovo implementacijo nekoliko drugače, zato tudi vključevanje ARC-a v novo, agilno arhitekturo razumejo na drugačen način. Potrebno bo najti konsenz, ki bo zadostil čim večjemu številu uporabnikov in rešil čim več težav. Vendar pa iskanje pravega načina zahteva dodaten premislek, tudi v političnem smislu.